Temeljna človekova potreba, je potreba po odnosu. Umiranje je vprašanje odnosov, saj gre za odnos do sebe in do ljudi, ki jih imamo radi. Človek želi biti ljubljen in od kvalitete prvih pomembnih odnosov v življenju, je lahko celo odvisno posameznikovo življenje. V odnosu s prvimi najpomembnejšimi osebami v življenju (starši), ljudje razvijemo različne stile navezanosti, ki jih nosimo s seboj vse življenje. V odrasli dobi v partnerstvo vsak posameznik prinese svojo zgodovino, bazična prepričanja o sebi in drugih in se na partnerja naveže. Odnos med partnerjema se lahko konča, če se partnerja odločita, da ne bosta več skupaj, lahko pa se konča tudi s smrtjo enega od partnerjev.
Če je bil odnos med partnerjema zelo povezan ali odvisen, smrt partnerja za žalujočega predstavlja hudo izgubo emocionalne in socialne podpore. Stopnja žalosti ob smrti partnerja ni odvisna od sorodstvene vezi, temveč od intenzivnosti odnosa. Tako nihče ne more vedeti, kakšno bolečino čuti človek, ki žaluje. Če je imel človek s partnerjem nerazrešene odnose, je lahko poslavljanje in žalovanje še težje.
S smrtjo ljubljenega partnerja človek naenkrat ostane sam in občuti vso težo sveta. Ostane prepuščen sam sebi in si mora na novo osmisliti prihodnost. Naenkrat je veliko praznega prostora, največkrat pa vsaj v začetni fazi žalovanja, ni ma veliko volje in moči. Žalujoči izražajo ljubezen in naklonjenost do preminulega partnerja, pogrešajo ga in so žalostni, ker partnerja ni več.
Če umirajoči in partner proces umiranja opravita skupaj, je to za umirajočega iz odnosne perspektive darilo, za spremljajočega partnerja pa je to faza polna različnih uvidov in stanj. Ko spremlja partnerja, ki umira, je to posebna izkušnja, ki ima dobre posledice za oba. Oba delita občutke intimnosti, bližine, varnosti in sta iskrena v svojem delovanju. Podrta je razlika v sprejemnaju in dajanju. Življenje in prioritete življenja lahko oba vidita na drugačen način. Slabo je, če se zaradi strahu ali usmiljenja odtujimo od umirajočega. Načini izražanja popdpore in sočutja so dotik, poslušanje, prisotnost, dostopnost in toplina. Prevzemanje odgovornosti za umirajočega partnerja je zahtevna naloga, zahteva pogum, vendar pomaga, da spremljajoči partner kasneje lažje sprejme izgubo in mu daje več moči za življenje naprej.
Ko umira človek, ki nam je blizu, je smrt blizu nam in velikokrat šele takrat razumemo, kaj je res pomembno v življenju.
Človek redko umira popolnoma sam. Največkrat z njim umira celotna skupnost kamor spada, najpogosteje je to družina, ki včasih bolj trpi kot umirajoči. V tem času se največkrat vse vrti okoli umirajočega, spregledamo pa lahko stisko partnerja, ki ostaja, saj sta pozornost in doživljanje usmrejeni na umirajočega.
Spremljajoče je strah, informirajo se o vsem, kar je potrebno vedeti za skrb umirajočega, največkrat pa tudi sami potrebujejo pomoč. Nekateri se obrnejo na sorodnike ali prijatelje, drugi v vero, tretji se zaprejo vase. Če je človek v okolju, kjer lahko izraža čustva in zaupa drugim, se bo lažje spopadal z izgubo.
Kako človek žaluje, je odvisno od mnogih dejavnikov. Kako izražamo žalost, je odvisno tudi od tega, kakšen tip človeka smo. Sangvinik hitro začne jokati, se pa tudi hitro potolaži, kolerik se jezi na bolezni zdravnike in usodo, itd. Tudi navade in pričakovanja pomembno vplivajo na to, kako človek preboleva izgubo. Žalost je odvisna tudi od letnih časov. Drugačne občutke nosimo v sebi, kadar žalujemo spomladi, jeseni ali pozimi, saj se v naravi vse vrti okoli rasti in odmiranja in tudi vreme vpliva na počutje žalujočega.
Žalovanje za partnerjem ali ljubljeno osebo se največkrat dogaja v zasebni sferi žalujočega. Ko človek uredi formalnosti v ustanovah, sestavi osmrtnico, preživi pogreb, gre domov, kjer sta dolga leta živela s partnerjem. Tam ga čaka praznina, ostali so se poslovili. Prostor je prazen, ostaja pa občutek, da je partner še vedno v prostoru. Takrat se človek lahko zave, da je konec in izbruhne vsa bolečina. Solzam je potrebno pustiti prosto pot. Nemalokrat o umrlem ali o procesu žalovanja tudi v domačem krogu ne govorijo in žalujoči se z izgubo spopadajo, kakor zmorejo in nemalokrat so v tem zelo osamljeni. Žalujoči večkrat poročajo o spremenjenem vedenju prijateljev, družine in znancev. Ob žalujočih se namreč počutijo nelagodno in v zadregi so, ker ne vedo kaj bi žalujočim rekli ali pa so do njih preveč prijazni in pozorni.
V terapevtski praksi opažam, da je prav žalovanje (ob sramu) velikokrat najmanj izraženo čustvo. Žalovanje je zelo globoko čustvo, dostikrat potisnjeno pod učinkovitost, storilnost in nenehno delo. Ljudje »stisnejo »ustnice in poskušajo iti »močni« naprej. Neizražena žalost pa slabi telo in prebuja mnoge obrambne mehanizme v človekovem delovanju. Posledice se odražajo na vedenjskem področju (agresija, prepirljivost, izolacija-izguba socialnega kroga, velika potreba po pozornosti..); čustvenem področju (negotovost, občutki zapuščenosti, jeza, krivda, apatija, žalost,..); socialnem področju (ne druži se s prijatelji, ne ukvarja se več z aktivnostmi, ki jih je počel prej, zloraba alkohola, hrane, drog, zasvojenost z delom, televizijo, nevarno obnašanje….); fizični ravni (nepojasnjene telesne bolečine, izčrpanost glavoboli, težave s spanjem, aritmija srca..).
Pomembno je, kako se od partnerja poslovimo.Veliko ljudi se temu izogiba, s tem pa izgubljajo morda najgloblje trenutke srečanja s samim seboj in umirajočim partnerjem. Ne poslavlja se namreč samo od partnetja, temveč tudi od vsakdanjega življenja, ki ga je do takrat poznal.
Po smrti, v fazi žalovanja si ljudje pomagajo na različne načine: napišejo pismo umrlemu partnerju in se tako z njim »pogovorijo«, lahko zložijo partnerjeve slike v poseben album, posadijo drevo v njegov spomin, organizirajo srečanje v spomin nanj, podarijo denar humanitarnim organizacijam, naslikajo sliko, napišejo pesem, ki jo posvetijo pokojniku. Vse kar žalujočemu pomaga, je dobro.
Potlačena čustva žalosti so lahko v nas leta in leta, pa jih niti občutimo ne več-dokler se ne zgodi nova velika izguba. Takrat se ponavadi odpre jez zadržane žalosti in čustva se prelijejo v vse robove našega bivanja.
Kaj pomaga?
Pomembno je zavedanje, da bo žalost minila. Žalost je podobna valovom. Z njimi se ni možno bojevati, lahko se jim samo prepustimo in po sunku bodo spet kmalu tla pod nogami. Prišli bodo dnevi, ko se bo žalujoči počutil ozdravljeno. Nekaj časa se občutki olajšanja menjajo z občutki osamljenosti in žalosti, včasih pride tudi jeza. Pomembno je vprašati svojce, prijatelje za pomoč. V začetku je napor že nakupovanje hrane, čiščenje stanovanja, plačevanje računov.
Ko preteče nekaj časa, je dobro vzdrževati stike z drugimi ljudmi. Ni dobro vztrajati v osami. V fazi sprejemanja lahko človek že vstopa v različne dejavnosti, kot so na primer delo na vrtu, vzgajanje rastlin, šivanje, itd, kar osmišlja vsak dan posebej in odvrača od pretiranega razmišljanja o preteklosti in prihodnosti. Učiti se je potrebno živeti tukaj in zdaj in videti tisto, kar je, ne pa samo, česar ni več. Mnogi žalujoči občutijo krivdo, če po nekem času po smrti partnerja užijejo kak dogodek ali se imajo enostavno lepo. Prihajajo občutki krivde, da živi, medtem, ko je partner umrl in počutiti bi se moral vendar vselej slabo. To je seveda izkrivljeno in nepravilno razmišljanje. Če se imamo lepo, to ne pomeni, da umrlega partnerja nimamso radi ali, da se ga ne spomnimo več. Spomin nanj je namreč hranjen je v našem srcu za vedno.
Primeren čas žalovanja ni določen, bolj pomembno je, da smo pozorni na to, če se začnejo pojavljati nevarni načini vedenja po izgubi. Če se žalosti pridruži občutek krivde, takrat na primer žalujoči začne razmišljati zakaj ni preživel več časa z umrlim in zakaj mu ni bolj prisluhnil. Ko človek išče prihodnost v preteklosti, je zašel na napačno pot. Če se te misli kar naprej ponavljajo, je to lahko zelo nevarno in človek takrat stopa na pot mučenja samega sebe. Lahko se tudi razvije hrepenenje po smrti, ki ga spremlja brezvoljnost. Trpljenje bi v končni fazi moralo pripeljati v zmogljivost.
Literatura:
Urška Lunder: Odprto srce: izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti
Damjana Dodič: Smrt in žalovanje
Joan Didion: Leto čudodelnih misli
Prispevek je pripravila dr. Milena Lipovšek, integrativna psihoterapevtka. Še več najdete tukaj.
-
-
-
-
-
