Precej pogost pojav so tako imenovani “mamini sinkoti”. O tem pa nočemo prav na glas govoriti. Prve znake vidimo že pri mladih mamicah, ki bolj skrbijo za svojega sinkota kot zase, ki precej preveč časa namenjajo sinkotu in premalo svojemu možu. Niti ni videti, da se dela škoda. Pa se vendarle dela škoda. Na ta način mame odvzamejo otroštvo svojemu otroku. S svojo pretirano skrbjo ga prilepijo nase in on ostane prilepljen. Ne more odrasti, ko pa odraste ne more čustveno oditi od mame. Pogosto niti fizično ne gredo stran. Tudi v odrasli dobi precej hitro opazimo (drugi, ne pa takšna mama) pretirano skrb za enega otroka. Tako onemogočamo odraslim otrokom, da bi dokončno odrasli.
Takšne mame to počnejo zaradi obupne praznine in bolečine, ki jo čutijo v sebi. In najbolj priročen je za tolažbo otrok, ki se ne zna upreti. Ko otrok spozna to igro, je pogosto že prepozno. Življenje je mimo.
Poudariti moramo, da se spoli (oče, mama, sin, hči) seveda lahko menjajo. Odgovornost staršev je, da poskrbimo za lastne čustvene težave v odnosu s svojim možem oziroma ženo. Nimamo pravice izkoristiti lastnih otrok za reševanje svojih žalosti, občutkov krivde, strahov. Starši smo odrasli, otroci niso.
Nadaljevanje članka boste našli tukaj.
Avtor prispevka je zakonski in družinski terapevt Janez Logar iz Kranja. Več boste našli tukaj.
-
-
-
-
-
