Danes je tudi svetovni dan kave.
Koliko zgodb o njej sem slišala tudi od naših prababic in babic!
Požirek kave jim je- podobno kot lasten dežnik – pomenil prestiž, spoštovanje! Marsikatera je zato, da bi lahko bila enaka med enakimi, v zameno za prodana jajčka, maslo ali ročna dela (čipke) raje kot moko kupila zavojček kave. Mnoge trgovine so imele v času pred 2. sv. vojno lastne pražarne, tudi naša, žirovska štacunca na Novovaški cesti. (hiša je pred časom zamenjala lastnika)
Kafetarice so pile kavo naskrivaj. Pa ne toliko zato, da bi bilo kafeturjenje smrtni greh, temveč zato, da jim požirkov ne bi bilo treba deliti z drugimi. Tisti otrok, ki je bil najbolj priden, pa je lahko iz skodelice, v kateri je bilo na koncu še nekaj usedline, pomešane s sladkorjem, le to tudi polizal. Praznik, da malo takšnih!
Čas za kavo se je razpasel tudi po tovarnah v povojnem času. Kava se je, zlasti v pisarnah, pila večkrat na dan. Obred ni trajal le nekaj minut, razpotegnil se je na uro ali več. Šefi so bili nemočni. Vsaka pisarna (delavnica) je imela svoj koharček, svoj ritual. Kar nekajkrat se je zgodilo, da je kuhar pozabil ugasniti koharček in potem je zagorelo….Seveda ni bil nihče za nič kriv. V tem obdobju se je – zlasti pri ženskah- obredu pridružila tudi cigareta.
Potem pa se je zgodila osamosvojitev, z njo pa so začele tovarne prehajati v zasebne roke. No, roko na srce. Največkrat se je zgodilo, da so nekdanji direktorji – že kako – zbrali denar in tovarno, ki so jo vrsto let vodili- kupili.
Iz tistega časa je zanima Alenkina zgodba. Delala je na obračunu plač, delo jo je, tako je povedala, zelo nerviralo, ker je bilo nadvse dolgočasno. Živce si je ”mirila” z obredi kave in cigarete. Tudi po petkrat v osmih urah, kar je zneslo polovico delovnega časa. Nekega dne je prišel k njej, v pisarno sam direktor in ji je rekel, da bo čas za kavo poslej le dvakrat v dopoldnevu: ob prihodu in po malici. Vsa v šoku ga je pogledala, vrgla kup papirjev po tleh in se zadrla:”Če mi boste kratili te, zelo osebne pravice, pa grem.” In je šla. Pozneje je tovarno tožila- a izgubila. Kasneje je napisala nešteto prošenj za novo zaposlitev, a kaj, ko je v vsako vtaknila tudi ”pravico do kave in cigarete”….
Tista prava, dišeča ”turška kava”, ki mi je ostala v spominu še iz mladosti, je danes zelo zelo redka. Po lokalih je ne kuhajo več, privoščimo si jo le še doma. Vedno več je takšnih, ki pijejo kapučino ali kavo z mlekom. Kar pa še zdaleč ni isto.
P.S.
Če boste vzeli v roke mojo trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, so v njej tudi zgodbe, povezane s kavo. Iz njih se na nek način zrcali tudi ”odnos do kave” v zadnjih sto letih.
O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:
JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič
Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače
Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf
-
-
-
-
-
