K temu pisanju me je spodbudilo pismo gospe okrog sedemdesetega leta, mame, babice. Skrbna gospa, srčna …, vendar vsakega izmed nas življenje šola. Sin in njegova žena se ločujeta. Sedaj je vsa skrb za otroke padla na njena ramena. Ta trenutek je življenje preveč naložilo na njena ramen.
Edina stalnica v življenju je sprememba.
Haraclitus (535 pr. n. št. – 475 pr. n. št.)
Dejstvo je, da življenje niso počitnice. Obdobja, ko gre vse bolj mirno, se menjajo z obdobji, ko nas življenje posrka v svoj vrtinec.
To je odlomek iz knjige Ko imajo hormoni žur:
Če želite iti mirno skozi spremembe, morate poskrbeti za svoj mir. Od dogodkov in ljudi, ki vam črpajo energijo, se malo oddaljite. Bodite mirni v svoji duši, ne pustite, da vas posrkajo v vrtinec negative.
Govorite si: »Moja duša je mirna. Varna sem tukaj in zdaj. Vse je dobro. Moje čustveno stanje je vedno v ravnovesju. Mene podpirajo vse nebesne sile.«
V obdobjih, ko potrebujete dodatno moč, pojdite čim večkrat v naravo. Dovolite, da vas narava napolni z novo energijo; dovolite, da vas zvok gozda prevzame, da vas žuborenje potočka ali vode pomiri. Samo sedite, zrite v vodo in dihajte. Dovolite, da se vaša duša napolni z novo energijo. Dovolite, da vam tečejo solze. Ne sramujte se jih, ker solze čistijo dušo; solze so »avtopralnica« za dušo.
Ko vas nekaj skrbi, ko vas nekaj teži, ko plujete v negativnih čustvih, zmečite negativne misli v vodo – dovolite, da jih voda odnese in prečisti. Lahko mečete vanjo kamenčke, pozimi snežne kepe, lahko listje – naj vsak kamenček predstavlja negativno misel, naj vsaka kepa predstavlja čustvo, ki ga ne želite več občutiti. Strah, tudi jeza, zamera … Vsa negativna čustva naj odtečejo stran od vas. Voda jih prečisti, opere in tako ne delate škode nikomur – ne sebi in ne drugim.
Ali ni naše življenje kot potok, ki teče – povezan je z večnim izvirom, ki nikdar ne usahne? So obdobja našega življenja, ko teče vse mirno – tok se upočasni in mislimo, da bo vedno miren … Pa ni. Pojavijo se brzice, tok življenja se pospeši, ponavadi se dogajajo spremembe na več področjih življenja hkrati. Take brzice nas pošteno »prerukajo«, življenje nas potopi, včasih komaj lovimo sapo … Čeprav se trudimo na vso moč, je videti, da težav ne bo nikdar konec … A slej ko prej jih premagamo in prispemo do bolj mirnega obdobja.
Pozitivnost in odpuščanje bi morali postati dnevni navadi
Zlahka sovražimo, zlahka smo negativni, zlahka najdemo izgovore. Ljubezen, sočutje in odpuščanje zahtevajo veliko srce, izjemen um in neprestano delo na sebi. Ko se nam zgodi nekaj slabega, smo jezni, užaljeni, razočarani. Ljudem zamerimo za njihove besede in dejanja.
Odpustite vsem ljudem, ki so vam naredili slabo, ki so vas prizadeli. Naredili so najboljše, kar znajo. Bolje kot to ne znajo in ne zmorejo.
Če bi znali bolje, bi delali bolje.
Ponavljate si:
»Naj Kristusova ljubezen do ______ (ime človeka, ki vas je prizadel) napolni moje srce.«
Ta stavek si ponavljate toliko časa, da boste občutili olajšanje.
Edini obliž, ki resnično pomaga, je odpuščanje
Pobrskajte po svoji notranjosti in začnite čez čustvene rane dajati obliže – obliže ljubezni, odpuščanja, sočutja, razumevanja. Nihče vas ni prizadel namerno. Starši ali partner so delali najbolje, kar so znali, in če so še z vami, še vedno delajo to, kar najbolje znajo. Odpustite jim – tudi oni so bili otroci, ki so jih starši vzgajali po najboljših močeh. Otrok do petega leta starosti sprejme programe, ki jih ljudje, ki ga vzgajajo, prenesejo nanj. Mogoče so vaši starši ali partner živeli v pomanjkanju ljubezni, mogoče so bili pogosto kaznovani? Kako bo človek, ki ni okusil ljubezni, delil ljubezen naprej? Česar nimaš, ne moreš dati.
Zato odpustite najprej staršem – hvaležni bodite za dar življenja, hvaležni za prvo leto starosti, ker si sami niste mogli obrisati niti riti. Nihče izmed nas ne bi mogel preživeti sam. In to je zadosten razlog za globoko hvaležnost ljudem, ki so skrbeli za nas v prvem letu starosti. Povejte svojim staršem, da jih imate radi. Napišite jim pismo in jim sporočite, da ste jim hvaležni. Napišite jim, da jim oproščate za vse konflikte, ki so se nabrali; ker razumete in veste, da so se trudili po svojih najboljših močeh. Napišite jim, da jih imate radi.
Če niso več z vami, jim vseeno lahko poveste, da ste hvaležni. Ljubezen ne umre. Ljubezen je večno čustvo, ki ga lahko občutijo tudi duše umrlih.
Nato odpustite družini in bližnjim ljudem.
Zavedajte se – če je nekdo zloben do vas (zaradi vaše zunanjosti, zaradi vašega dela, zaradi vaših domačih, zaradi vašega razmišljanja …), ima ta človek težave sam s seboj. Če pa vas opazka zaboli, pomeni, da je pritisnil na čustveno rano, ki je odprta. V tem primeru imate težavo tudi vi. Ljudje okoli nas so naši učitelji, so naši osebni čustveni trenerji. Vprašajte se: »Kaj se moram naučiti? Kaj občutim?
Kaj je moja življenjska šola?
Če si v mislih znova in znova predvajate film, kako vas je nekdo prizadel, kako vas je ranil, kaj vam je rekel, kaj vam je storil, si praskate dušo, s tem pa se rane znova odprejo in spet krvavijo. Tega se duša ni prišla naučit. Duša se je prišla naučit odpuščanja in ljubezni. Ko boste na ljubeč način znali poskrbeti za sebe, se bo zgodilo to, kar se mora zgoditi.
Pri svojem delu imam veliko opraviti z ljudmi. In vsak človek ima svojo zgodbo. Ko poslušam te zgodbe, lahko potegnem preprosto vzporednico – če se na lep način ne znaš postaviti zase, ti življenje da klofuto. In če to ni dovolj, te postavi na rob, porine čez rob in takrat moraš ukrepati. Pa ne z napadom – ukrepati z ljubeznijo do sebe. Kot pravi prijateljica Mima: »Po zmagi nad rakom sem postala mali egoist. Sedaj poskrbim za sebe, delam to, v čemer uživam, polna sem zanosa in navdušenja. Imam mir v svojem srcu.«
Priporočam vam, da preberete knjigo Jamesa Redfielda Celestinska prerokba.* Šesto spoznanje govori o čiščenju preteklosti:
Zasliševalci ustvarjajo zadržane ljudi. Zastraševalci ustvarjajo dramo »ubogega mene« ali pa še enega zastraševalca. Tem dramam nadzora ni videti konca. Ponavadi jih prepoznamo pri drugih ljudeh, zase pa mislimo, da jih nimamo. Nujno je, da iluzijo presežemo, sicer ne moremo naprej. Skoraj vsi smo za nekaj časa obtičali v kaki drami, zato se moramo odmakniti in se opazovati, dokler je ne prepoznamo.
Svoje življenje si je treba ogledati kot dolgo zgodbo. Preleteti je treba vse ključne dogodke v življenju od rojstva do sedanjega trenutka. Morate prepoznati in razumeti smisel vseh dogodkov. Odgovorite si: »Zakaj sem se rodil prav mojim staršem, prav v mojo družino? Kakšen namen se skriva za tem? Kaj je bil smisel vsega, kar se mi je v njej dogajalo? Tisto, kar bi želeli spremeniti pri svojih starših, je del tistega, za kar se sam prizadevaš.«
Brž, ko odkrijemo resnico in višji pomen svojega življenja, nam je jasno, kdo v resnici smo, pojasni nam pot, po kateri hodimo, in pojasni nam naše ravnanje.
Še več o meni najdete tukaj:
www.Srecno-Zivljenje.com
-
-
-
-
-
