Resnična zgodba o demenci: Hiša s petnajstimi okni in štirimi zazidanimi

Foto: freepik.com

Diagnoza. Trenutno še vedno velja neopredeljena demenca. Iz zakotja nama z mamo zaradi Covid-a 19 še ni uspelo priti do psihiatra, a sva po mojem trmoglavljenju le dobili datum. Tam nekje v drugi polovici meseca novembra. V naše kraje pride psihiater dvakrat na mesec. In tu ostane dve uri. A prijazen glas medicinske sestre na drugi strani telefonske žice mi vlije upanje, da bova z mamo vendarle prišli na vrsto. Če mi jo bo uspelo prepričati. Mama pravi, da ne gre nikamor. Najraje je doma in okrog doma.


Na delovni mizi imam fotografijo, ki je bila posneta konec letošnjega julija. Mama me prepozna. Ne trudim se več, da bi ji razložila, kdo vse še stoji ob meni. Pogovor raje zapeljem v njena otroška leta. Tu spomini oživijo, še več. Presenetijo me. Vmes so leta, kot da jih ni bilo.


Mamin govor je težko razumljiv. Med hojo po hiši, dvorišču in vrtu ter do pokopališča nenehno govori. Pogovarja se z rožami in plastenkami z vodo. Z njo prekomerno zaliva rože po vsej hiši. V dopoldanskem in kdaj tudi v popoldanskem času gre z belo plastično posodo na pokopališče, ki leži le lučaj stran od naše hiše. Na pokopališču skrbi za štiri grobove. Na vseh štirih so vaze, v njih plastične rože, ki jih mama vsak dan zaliva. Vodo prinese s seboj.


Ko mi je mamina zdravnica pred tremi leti in nekaj meseci povedala, da ima mama demenco, je med drugim dejala: »Hudo bo.«
Ne, mami ob vrnitvi domov nisem prinesla demence. Mamo sem že našla z njo. Kot knjižni molj sem se zakopala v domačo knjižnico in prebrala vse knjige o demenci. Med njimi me je navdušila knjiga Stari kralj v izgnanstvu (2012) avtorja Arna Geigerja.

Vir prispevka je: eDemenca