Ne morem mimo dogodka, ki se je zgodil v zadnjih dneh. Sama sicer ne gledam oddaje Zadnja beseda, sem pa na Facebooku zasledila, da je bilo v eni izmed oddaj nekaj zelo narobe povedano. Ljudje so se jezili, nekateri bili užaljeni, spet drugi žaljivi. In sem si iz gole radovednosti šla pogledat oddajo.
Za hip sem ostala brez besed. Ker imam dva psa, ker imam svoja psa neizmerno rada in si življenja brez njiju ne znam predstavljati. Ne bom lagala, zelo me je zabolelo. Zabolele so me besede gospe Milene, obenem pa sem pričela razmišljati tudi o tem, kaj čuti ta oseba, da ima takšne misli. Gospe ne poznam, zato bo lahko moje mišljenje popolnoma zgrešeno.
Da spomnim: Gospa Milena je v oddaji Zadnja beseda med drugim rekla tudi, da tisti, ki sprehajamo pse, nimamo prijateljev in da je gospa Jadranka Juras nagravžna, ker njen pes spi v njeni postelji.
Zakaj nekdo čuti tako močno sovraštvo do živali, do psov in nenazadnje tudi do nas, pasjih lastnikov? Kaj se je takšnemu človeku v življenju pripetilo, da s sabo nosi tako hude travme?
Danes sem stara nekaj čez šestdeset, psi me spremljajo že vse življenje. Ko sem bila majhna, smo pri hiši imeli mešančka. Ni bil v hiši, imel je svojo pasjo uto in bil je spuščen za veliko ogrado. Naš kuža je znal brati naše razpoloženje. Kadar sem bila žalostna, je položil svojo glavico na moja kolena in me nepremično gledal. Kako veliko je meni v otroštvu dal ta kuža, lahko razume samo tisti, ki ima psa. In kako huda je bila izguba, ko se je poslovil, prav tako.
Ko sem odrasla, se poročila in imela otroke, smo imeli psa vedno v hiši. Sama menim, da je pes družinski član in zato spada med ostale člane družine. Včasih smo v hiši imeli tudi po dva psa, nekoč celo tri, ko je sin prinesel od kdo ve kod malega shiranega psička. Odnesli smo ga h veterinarju, ga oskrbeli in ostal je z nami. Oh, kako zvesta in hvaležna živalca je bila to! S sinom sta bila ves čas skupaj, celo spal je na njegovi postelji, pri nogah najraje! Skupaj sta se igrala in odraščala. In ta pes je nehote postal tudi zdravilni terapevt mojega sina. Veste, sin ima blago obliko avtizma. Bili so dnevi, ko je iz šole prišel popolnoma razdražen, mu je pisalo v očeh, da ima črne misli. Takrat je legel poleg svojega psa, se z rokami zakopal v njegovo dlako, naslonil svoje čelo na njegovo glavo in tako sta lahko ležala tudi pol ure. Pes se ni premaknil! In ko je bil sin pomirjen, je vstal in njegov izraz v očeh je bil popolnoma drugačen. Počutil se je bolje, bil je pomirjen.
Danes sem vdova, družbo mi delata dva psa in en mačkon. Mačkon je gospodar našega stanovanja in psa gleda zviška. Psa sta čistokrvna, manjše rasti in vsi trije mi pomagajo greti kavč. Koliko lepe topline je na našem kavču, vam ne znam opisati.
No, in potem sem si ogledala oddajo in kasneje brala še vse komentarje na Facebooku. Ljudje so zgroženi, jezni, užaljeni. Tudi sama sem bila prizadeta zaradi izjav gospe Milene, sedaj pa nisem več. Njene besede so zabolele, a sedaj čutim nekaj drugega. Žal mi je zanjo. Zelo, zelo hudo mi je. Morda se motim, pa vendar menim, da je morda ta gospa v čustveni stiski, da je kljub temu, da imam družino, otroke in vnuke, zelo osamljena. Ker, veste, biti sam ali pa biti osamljen je nekaj popolnoma drugega. Človek je lahko osamljen četudi ga obkrožajo ljudje ali živali.
Jaz sem sama, nikakor pa nisem osamljena. Ima dva psa in mačka, imam družino in imam prijatelje, četudi se pogosto sprehajam sama z enim ali dvema psoma. To je popolnoma vseeno.
V vseh teh letih svojega življenja sem ugotovila tudi, da če človek ni notranje zadovoljen, je popolnoma vseeno, kako slaven je, koliko denarja ima na bančnem računu, kako veliko materialnih stvari ga obkroža. Če je človek notranje prazen, je nesrečen, sovražen, izgubljen, žalosten in prestrašen. Ne more imeti rad ne sebe, ne svojih bližnjih, ne živali. in tak človek potrebuje pomoč. In tak človek je osamljen.
In ni mi vseeno, ker sedaj padajo negativne besede na gospo. Razmišljam o tem, kako grozno se mora počutiti, kako velik val negativne energije se v temu trenutku zgrinja nanjo. In tudi to ni prav. Ne bodimo negativni do človeka, ki je nesrečen, izgubljen in osamljen. Pomagajmo mu. Le s pozitivnimi besedami, s pozitivnimi mislimi lahko pomagamo takšni osebi. Negativna energija ga bo pahnila le že dlje v njegovo brezno žalosti, obupa in nesreče.
-
-
-
-
-
